MALENKOST, KI SPREMENI VSE…
- MALENKOST, KI SPREMENI VSE…
Kar nekaj let je že, odkar sem bila na likovnem seminarju akademskega slikarja Toneta Račkija. Naslov likovne delavnice je bil Od muhe do slona. V tehnikah oglje in svinčnik smo cel vikend ustvarjali živali in njihovo anatomijo, npr. pasje okostje, prototipe živali, jazbečarja. Ena mojih nalog je bila, da narišem konja in osla.
Kot zaprisežena jahačica in konjeljubka sem se neizmerno razveselila naloge. A kaj hitro sem ugotovila, da ujeti razliko med konjem in oslom niti ne bo tako lahko. Pa pravi mojster: »Izhajaj iz karakterja živali.« In res je šlo lažje. Celo popoldne sem se trudila okrog konjevega vratu, pa konj ni bil podoben konju – predebel vrat, presuh vrat, čuden vrat, poševen vrat… In po urah truda, po narisanih vsaj sto črtah, zradiranih stodve črtah, pristopi mojster Tone, vzame moj košček oglja in potegne črto. Vauuu! Konj, popolni konj s popolnim vratom. Vauuu! In to z eno potezo. Vauuu! Vauuu!
Kaj vse se da. Kaj vse je mogoče. TAKŠNA MALENKOST, KI SPREMENI VSE…
Pred kratkim sem raziskovala in pripravljala gradivo za novo osebnostno izkustveno delavnico Beseda + moj pomen = biti jaz. Pa sem se spomnila na to eno potezo, na to eno črto.
Kako pomembno je, kako doživimo besede, ki so izrečene na sogovornikovi strani, kakšen pomen jim pripišemo. Stvari, informacije, predmeti sami po sebi, kot tudi ravnanje, vedenje, nimajo pomena sama po sebi. Pomen jim pripišemo mi.
Včasih se v družbi pogovarjamo o naših pretečenih kilometrih v pripravi na maraton in smo na to še posebej ponosni. Težko razumemo ali sprejmemo, kako nekdo, ki ni tekač ne more biti tako navdušen nad našim dosežkom, še celo neumno se mu zdi, da brezglavo tekamo, pa še nihče nas ne lovi?!
Mi pripišemo svoj pomen našemu dejanju, sogovorec, netekač pripiše svoj pomen. Lahko ostaneva vsak na svojem bregu, on v prepričanju, kako sem neumna v svojem teku, jaz v prepričanju, koliko v življenju zamuja, ker ne teče. In tudi najboljša prijateljstva se v »takšnih prepričanjih« lahko končajo.
Torej, kako se temu izognemo. Začnemo pripisovati drugačne pomene, sprejmemo različno pripisane pomene besedam, ki jih izgovorijo sogovorniki, in tako spreminjamo konotacijo besed v besede, ki so za nas bolj sprejemljive. In to lahko naredimo danes, sami. Lahko se mi pridružite v osebnostni izkustveni delavnici Beseda + moj pomen = biti jaz.
Pomembno je, da pri sebi prepoznamo vzorec našega pripisovanja pomena besedam. Kaj nas v nekem kontekstu užali, na kaj odreagiramo v spremenjenem čustvenem stanju. Če lahko z drugačno konotacijo sprejmemo grdo besedo od nekoga, ki ima npr. težave v duševnem zdravju, ali je oseba z demenco, pa nas to ne užali, ker pripišemo besedi drug pomen, potem to zmoremo v vsaki situaciji.
Zavedati se moramo tega, da je potrebno izhajati iz sebe, svojega jaza. Kot izhajaš pri razliki za risbo konja in osla iz njunega karakterja, tako moraš prepoznati sebe, svoje osebnostne lastnosti, ki ti to razliko v sprejemanju besede in pripisovanju pomena omogoči, tvoj jaz namreč… Kje začeti spoznavati sebe? Na začetku, pri svoji osebnosti in samopodobi. Lahko se tudi vključite v osebnostno izkustveno delavnico Moja osebnost + moja samopodoba = biti jaz.
Samo drugače je potrebno pogledati na besedo oz. ji pripisati drugačen, bolj pozitiven pomen. Saj sem jaz odgovoren za to, kaj mi kakšna beseda pomeni. Zelo malo je potrebno, da se tega naučim, da izidem boljši, da izidem jaz. TAKŠNA MALENKOST, KI SPREMENI VSE…
Kakšne pomene pa vi pripisujete besedam? Lahko spreminjate konotacijo? Si rečete TAKŠNA MALENKOST in vam SPREMENI VSE… ?!
