MALENKOST, KI SPREMENI VSE… 2. del ali nadaljevanje v PRIČAKOVANJIH IN NOVOLETNIH ZAOBLJUBAH oziroma Zakaj skoraj nikoli ne izpolnim novoletnih zaobljub, pa če so še tako trdne?!
01. 01. 2018
Vse moje delovanje očitno temelji na malenkostih. Današnji dan je kot nalašč za to, da pregledam, kje so še tiste malenkosti, ki se skrivajo v mojih dejanjih, na katerih lahko zgradim svoje novoletne obljube. Resno, boste rekli?! Ona ima res seznam novoletnih obljub?! Ne, nimam, a veliko razmišljam o tej temi.
Televizijski programi, radijski programi, socialna omrežja – vse je polno zapisov o novoletnih obljubah. In seveda, takoj dodano, kaj pa ponujajo za to, da bodo te novoletne zaobljube lahko ljudje izpolnili.
Najbolj pomembna je tista – shujšal-a bom. No, fitnes centri in ponudniki »zdravega načina življenja« so tu prvi. Veliko fitnes centrov doda fotografijo prej in potem – torej, fitnesi v decembru, ko je vse prazno in januar, ko je nabito polno ljudi, ki želijo izpolniti novoletno zaobljubo. In pridružujejo se ponudniki, ki vam bodo pomagali s hipnozo priti do novoletnih zaobljub…
Danes je 10. 01. – toliko novoletnih zaobljubah, da BOM…
Pred leti sem imela cele sezname, urnike in zaobljubo, daje to leto pa res tisto pravo leto. Pričakovanja so bila velika. In pričakovanja so me vedno povozila, da ne govorimo koncu leta, ko sem delala »inventuro«.
Potem sem z leti spoznavala, da je takšno mučenje brez pomena in zelo slabo vpliva na moje življenje. Seznami so postajali krajši, pričakovanja manjša, dokler niso izginili tako seznami kot pričakovanja.
A nisem ostala brez vsega, izginulega. Ko sem se začela spraševati, zakaj mi ne uspe izpolniti novoletnih zaobljub, sem začela dobivati odgovore. Kaj je novoletna zaobljuba = cilj. Kaj je pričakovanje = pot do tega cilja? Če svojega življenja ne upravljam po metodi »s cilji«, potem mi res nobena novoletna zaobljuba ne more uspeti, ker se je ne lotim na način postavljanja cilja, sledenje cilja in doseganje cilja. Vse to zahteva določene zakonitosti, ki si jih naredimo lastne. Morda si v življenju znamo dobro postavljati, slediti in dosegati cilje, pri novoletnih obljubah pa odpovemo. Zakaj?
Dva odgovora se mi ponujata – 1. ali novoletna zaobljuba ni realna ali 2. novoletna obljuba ni postavljena kot cilj. Seveda si lahko mislite, da je iz tega razmišljanja in raziskovanja nastala osebnostna izkustvena delavnica Imeti cilj + biti jaz = razvijati se.
Ampak, ali je dovolj, da najdem pravo izhodišče v tem za novoletne zaobljube. Niti ne bo dovolj. Zelo dobro se moramo poznati, poznati moramo svojo stopnjo in način samomotivacije, kar spoznavamo v osebnostni izkustveni delavnici Lastna odgovornost za svoje cilje = biti motiviran. In nenazadnje, če mislimo sploh resno, ali zgolj sledimo drugim, ker je to pač moderno, mogoče zato, da se pač imamo o čem pol leta pogovarjati, naslednjega pol leta pa tarnati in obžalovati, kako gre čas in kako nismo še nič naredili -no, in spet znova in znova nova tema za pogovor.
Ta začarani krog novoletne zaobljube – pogovor o tem – neizpolnjevanje – pogovor o tem, postaja vedno bolj začaran in vedno bolj nevaren za naš nečimrni JAZ – postajamo žalostni, jezni, negativno nastrojeni in to počasi postaja naš življenjski slog, ki si ga znižujemo, namesto, da bi si ga z novoletnimi zaobljubami zviševali.
V tem kontekstu ne morem mimo besede in njenega pomena PRIČAKOVANJE. Na osebnostnih izkustvenih delavnicah Beseda + moj pomen = biti jaz raziskujemo svoje doumevanje pomena besed. Danes je to beseda pričakovanje, ki je sestavljena iz ČAKATI, kar v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni 1. biti, ostati na kakem mestu, zlasti računajoč, da kdo, kaj pride; živeti, računajoč, da se bo kaj zgodilo; biti v posebnem čustvenem razpoloženju zaradi stvari, ki se bodo zgodile; 2. ne začeti takoj s kakim delom, dejanjem. Nadgrajena beseda je PRIČAKATI = 1. s čakanjem priti do česa, doseči kaj; 2. prebiti, preživeti čas do nastopa česa. In če bi govorili o enkrat čakati ali enkrat pričakati (kar je dovršni glagol, ki pomeni, da se zgodi in zaključi) bi bilo lažje. Tako pa govorimo o nedoločnem glagolu PRIČAKOVATI – torej začeti in čakati v nedogled… in ne vemo, če bo, kdaj bo, če sploh bo zaključeno.
A ste slišali, na kaj nas nagovarja beseda PRIČAKOVANJE – to, da nič ne narediš in samo čakaš v nedogled, da se bo nekaj zgodilo samo od sebe. Pa se bo? Bo se že zgodilo… nekaj. Zagotovo pa ne tako, kot smo si zamislili, kot smo si postavili cilj, začeli slediti poti in načrtovali, da dosežemo cilj. Z izidom zagotovo nikoli ne bomo zadovoljni.
Ja, zato so pričakovanja tako zelo zahtevna, če jih imamo…
In potem rečemo, da naša pričakovanja niso izpolnjena. In novoletne zaobljube niso izpolnjene.
Pa še ene stvari se moramo zavedati – nihče namesto nas z NIČEMER ne more ne izpolniti, ne pomagati izpolniti NAŠIH novoletnih zaobljub. To velja vsem tistim ponudnikom iz začetka tega zapisa… Niti centa ne rabimo zapraviti, ker nam ne bo pomagalo, če si sami ne bomo znali.
Vendar ne samo na novo leto ali ob velikih življenjskih prelomnicah , ko se naš čustveni sistem odpre in se podre stalna shema. Noben nima te moči, da nas bo k nečemu spodbudil.
Samo JAZ sem ta, ki to zmore, a le, če ŽELIM to zase, za svoj razvoj, za svojo višjo kakovost življenja. Vse zunanje je brezpredmetno.
Zato ne delam več novoletnih zaobljub, vsak trenutek mi predstavlja novo možnost, da si postavim CILJ in mu v skladu s svojim počutjem, motivacijo, željo in zavedanjem, kaj mi to prinese v življenju, dosledno sledim. In nekaj naredim za to. Čakati?! Pričakovati, da nekaj bo?! Odgovor ima vsak sam.
In tako je tudi prav, ali pač…?!
Pomembno je, da pri sebi prepoznamo vzorec našega pripisovanja pomena besedam. Kaj nas v nekem kontekstu užali, na kaj odreagiramo v spremenjenem čustvenem stanju. Če lahko z drugačno konotacijo sprejmemo grdo besedo od nekoga, ki ima npr. težave v duševnem zdravju, ali je oseba z demenco, pa nas to ne užali, ker pripišemo besedi drug pomen, potem to zmoremo v vsaki situaciji.